V četrtek, 28. 3. 2019, je na šoli po zgledu Slovenske filantropije za dijake 3. letnika potekal prvi Gimnazijski dan za spremembe. Tema dogodka je bila odprava diskriminacije.
Dejavnosti so se začele po odmoru, in sicer z delavnicami, v katerih so obravnavali aktualne teme, kot so medkulturnost, solidarnost, prostovoljstvo, begunci, stereotipi, diskriminacija, nasilje … Izvajalci delavnic so bili: Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, Mirovni inštitut, Območno združenje Rdečega križa Novo mesto, Slovenska filantropija in Gimnazija Novo mesto. Vsak razred se je udeležil ene delavnice.
Sledila je okrogla miza z gostjama Anico Mikuš Kos, pediatrinjo in psihiatrinjo, in Vlasto Nussdorfer, tožilko in bivšo varuhinjo človekovih pravic. V pogovoru s Suzano Krvavico sta se najprej dotaknili svoje poklicne poti in obudili izkušnje na delo z otroki, ki so bili žrtve kaznivih dejanj ali vojne. Obe poleg poklica v službi sočloveka povezuje tudi izjemno humanitarno in prostovoljno delo, pisanje knjig in kolumn, v katerih se kritično in pogumno odzivata na aktualno dogajanje, ter nagrade in priznanja, ki sta jih prejeli za svoje delo. Gospa Vlasta Nussdorfer je predstavila tudi šestletno delo in rezultate varuhinje človekovih pravic, gospa Anica Mikuš Kos pa je pripovedovala o svojih humanitarnih misijah na vojna področja, kjer se je srečevala z begunci, zlasti otroki, in predstavila program izobraževanja učiteljev, da tem otrokom lahko pomagajo.
Pogovoru je sledila priprava na ogled predstave 6, ki so si jo dijaki 3. letnika in profesorji zvečer ogledali v Kulturnem centru Janeza Trdine. Predstava v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča iz Ljubljane se odziva na dogodke februarja 2016, ko so v dijaškem domu v Kranju zavrnili bivanje šestim sirijskim begunskim otrokom brez spremstva.
Dijaki so dan za spremembe sprejeli odprto in z zanimanjem, o čemer pričajo tudi njihove refleksije.
Suzana Krvavica
Refleksije dijakov 3. letnika o Gimnazijskem dnevu za spremembe
Na delavnicah smo prek igre vlog spoznali različne kulture in položaje oseb v družbi. Tudi večerna predstava 6 me je ganila in prisilila v to, da sem začela poglobljeno razmišljati o beguncih.
Delavnice so bile zanimive in poučne. Vsak je izvedel nekaj novega ali pa se vsaj začel zavedati problemov sodobne družbe.
Raziskovalno-dokumentarna predstava 6 prikazuje zaplete ob iskanju namestitve za šest begunskih mladoletnikov brez spremstva. Prikazali so negativne odzive staršev dijakov, zaposlenih v dijaškem domu, profesorjev gimnazije in okolice, ki kažejo radikaliziranje današnje družbe v desno.
Dan, ko ljudje poskušamo nekaj spremeniti, ko kot ribice plavamo proti toku družbe … Dan je bil v znamenju izobraževanja o migracijah, razlikah v družbi in dojemanju enakosti. (Anita)
Predstava me je šokirala, vendar se mi zdi pomembna za širjenje obzorij. Pokazala nam je diskriminacijo in nas poskušala posvariti pred posledicami le-te. Vsak se mora sam odločiti, ali želi živeti v takem svetu ali ga želi spremeniti.
Ker ksenofobijo lahko odpravi le ozaveščanje javnosti, menim, da je predstava še kako aktualna in, sodeč po predstavljenem dokumentarnem gradivu, v današnji družbi tudi potrebna. (Jan)
Gimnazijski dan za spremembe se mi je zdel dobrodošla sprememba ustaljenega urnika s pomembno življenjsko tematiko o odpravi diskriminacije.
Delavnica DRPD nam je skozi praktično dinamično igro pokazala povzpetništvo in neenakost družbe ter odprla razpravo o problemih kapitalistične družbe.
Okrogla miza z gostjama Anico Mikuš Kos in Vlasto Nussdorfer je bila zelo zanimiva; obe gostji sta svojo gorečnost in empatijo ponazarjali z zgodbami, ki sta jih doživeli, nas pozvali k humanitarni dejavnosti ter nam kot popotnico dali še nekaj nasvetov za človeško, moralno in sočutno življenje. Njuni karieri sta izjemno impresivni, hkrati pa sta obe ostali prizemljeni, sočutni, dostopni in topli.
Predstava 6 je kot zaključek dogodka v meni najintenzivneje vzbudila čustva, s posebno tehniko nastopanja pa so se igralci prelevili v več vlog hkrati. Neomajno moč šolskih delavcev je postopoma spodkopal upor staršev in okolice, kljub pokoritvi večinskim zahtevam pa so prikazali zavedanje moralne krivde in velikega razkola med ljudmi. Najbolj se me je dotaknil žalosten konec, saj so kljub gorečemu prizadevanju svoje sočutje in občutek do sočloveka podredili ostrim, ksenofobnim zahtevam, ker je bila skupina zagovornikov premajhna. Ob takšnih predstavah se človek vpraša, kako brezčutni in kruti so lahko ljudje, ki niso pripravljeni spremeniti svojega stališča. (Ajda)
