20 let kasneje: Kot bi bilo včeraj

Čeprav je bilo težko priznati, da je od naše mature minilo že neverjetnih 20 let, so časovna dejstva pač neizpodbitna in okroglo obletnico najboljšega razreda najboljše gimnazije je bilo treba proslaviti na poseben način. V svoj urnik smo zabeležili »31. 5. 2019 – ob 17. uri – na gimnaziji – razredna ura« in zagnali diske z dolgoročnim spominom.

Ko te omenjajo v kompletu z Marijo Terezijo in Leonom Štukljem …

Pred razredno uro nas je čakala še ura zgodovine, ki jo je doživeto in zelo zanimivo pripovedovala prof. Natalija Petakovič, v naših časih pomočnica ravnateljice in pravi motor šole. Popeljala nas je po razstavi o zgodovini gimnazije »Za spoštovanje in znanje«. Čeprav je Gimnazija Novo mesto v nas od nekdaj vzbujala (straho)spoštovanje in smo bili v 1. letniku vpeti v praznovanje njene 250. obletnice, nam je razstava šolo prikazala v vsej svoji veličini in nas navdala z dodatnim ponosom, da smo del nje. In to ne kakršenkoli del: ob Štuklju, Ketteju, Grumu in drugih velikanih na koncu stene visi fotografija zlatih maturantov iz leta 1999. Hej, pa to smo mi! In pet od devetih je iz 4. b.

Novo ni nujno boljše

Po skoku v preteklost je sledila razstava po sedanjosti: nova, bleščeča zbornica, ki ji je prenova vzela dušo, pa tudi uporabnike, sta pojasnili Natalija in Nuša. E-asistent je naredil svoje in umaknil profesorje v kabinete, mi pa smo se čudili, kakšno je šolsko življenje brez starega dobrega dnevnika in fizične redovalnice, za katero smo družno prisegali, da je bila roza barve, čeprav je bila menda v resnici svetlo modra. Ko si v srednji šoli, pač gledaš svet skozi rožnata očala. S profesoricama smo se strinjali, da osebni stik in pogovor iz oči v oči absolutno zmaga nad sodobno tehnologijo in nato zaprepadeno ugotavljali, da med nami in njima sploh ni tako velike starostne razlike in da smo že starejši kot so bili številni profesorji takrat, ko so učili nas. Naša stara učilnica 116 pa je še vedno tam in taka kot je bila, a ker je bila pripravljena za “matura – prosimo – tišina”, smo le na kratko pokukali vanjo in razredno uro opravili v čudoviti gimnazijski knjižnici. Ob koncu razredne ure smo se sprehodili po starih in novih Stezicah in drugih dragocenih gimnazijskih artefaktih, gimnazija pa je za vsakega pripravila zbornik “260 let Gimnazije Novo mesto: utrip šole 1996–2006”, ki smo ga soustvarjali. Tudi Bejevci smo predani razredničarki, ki je v vsakem od nas pustila svojo sled, poklonili darilce in se ji po večerji v Gostiču Loka poskušali dokazati tudi s petjem poslovilne pesmi iz 4. letnika.

Pod črto

Ob razigrani energiji, ki nas je prežemala od trenutka, ko smo se ponovno videli pred gimnazijskim poslopjem, pa je jasno sporočilo generacijam za nami, da je vredno negovati stike z razredničarko, sošolkami in sošolci tudi toliko let po opravljenem zrelostnem izpitu. Na takšnih srečanjih podoživiš marsikateri prijeten trenutek, morda razčistiš kakšen komunikacijski šum, ki je nastal v preteklosti, izkažeš hvaležnost ljudem, ki so ti stali ob strani v dobi odraščanja, dobiš kakšen dober nasvet za izzive, ki jih imaš trenutno v življenju, predvsem pa, kot je izpostavil nekdo izmed Bejevcev, lahko sproščeno nadaljuješ pogovor tam, kjer si ga končal na zadnji obletnici. 20 let kasneje se še toliko bolj zavedamo, kakšen privilegij se je bilo šolati na tej gimnaziji in kako neprecenljivo je biti del skupine, v kateri – danes enako kot pred 20 leti – drug drugega sprejemamo, spoštujemo, si pomagamo in se imamo preprosto radi. Ali kot pravi naša Nuša: »Znanje je sicer luč, a srce je življenje«.

Nataša Jakopin (Steklasa)