Delavnice na daljavo – OIV, državljanska kultura

21. in 22. oktobra 2020 so bile na šoli, v okviru OIV – Državljanska kultura, organizirane delavnice za vse dijake 3. letnika. Ker smo v obdobju šolanja na daljavo, smo na ta način izvedli tudi delavnice, in sicer preko aplikacije Zoom. Dogodek je bil izveden pod okriljem Mirovnega inštituta iz Ljubljane. Delavnice z naslovom Enakost – Solidarnost – Istost so naslavljale predvsem temo migracij. V prvem delu je Arne Zupančič predstavil Slovenke in Slovence v emigraciji z malo manj običajne perspektive. V drugem delu nam je svojo življenjsko zgodbo predstavil Sharafuddin Hashemi iz Afganistana, v zadnjem delu pa je bil čas za naslavljanje vprašanj s strani dijakinj in dijakov.

VTISI DIJAKINJ:

Predavanje se mi je zdelo zelo zanimivo. Večino informacij o imigracijah in imigrantih sem pred tem dobila iz različnih medijev, zdaj pa sem lahko o njihovih izkušnjah izvedela iz prve roke. Dalo nam je nek nov pogled na njihove izzive, težave in izkušnje.  (Jona Šmalc Novak, 3. k)

Na delavnici smo prejeli precej uporabnih informacij s strani Mirovnega inštituta iz Ljubljane. Mirovni inštitut verjame v reševanje konfliktov na miren način, enakost in spoštovanje človekovih pravic. Vsi smo del neke družbe. Slovenci smo ljudje, ki živimo ravno na tem območju, vendar pozabimo, da pri nas iščejo srečo tudi ljudje iz drugih držav, ki so v hudih stiskah.

Predavatelj nam je predstavil migracije z drugačne perspektive, pogled s strani, ko se res zaveš, da si lahko tudi ti v vlogi nezaželenega priseljenca. Verjamem, da si večina Slovencev ne more kaj, da ne pomisli najprej na predsodke ljudi npr. iz Afganistana, vsak pa ima svojo zgodbo in ne bi smeli ocenjevati ljudi, glede na to od kod prihajajo, prav tako ne glede na raso, spol, …

V drugem delu predavanja smo bili deležni odgovorov na marsikatera vprašanja, neposredno od priseljenca iz Afganistana. Njegova zgodba je šokantna, mogoče travmatična, vendar po pogovoru z njim, ti odpre oči in vidiš, da je čisto običajen, čuten človek, ki pač prihaja iz te tragične dežele.

Hvaležna sem, da sta nam razširila obzorja in odkrito odgovorila na vprašanja. Mislim, da je delavnica vsem dala misliti in nas pripeljala do tega, da ne ocenjuješ človeka takoj, saj ne poznaš njegove zgodbe. (Zoja Ulaga, 3. d)

 Nad delavnico s strani Mirovnega inštituta sem bila pozitivno presenečena. Nekatere stvari sem že vedela, a sem kljub temu dobila veliko novih informacij na temo migracij in s tem povezanih problemov.

Všeč mi je bil prvi del delavnice, ko smo na splošno govorili o migracijah, a me je še bolj pritegnil drugi del, ko je Sharaf delil svojo osebno izkušnjo. Hvaležna sem, da sem iz prve roke slišala njegovo zgodbo, saj je popolnoma drugače, če ti nekdo, ki je zares doživel takšno izkušnjo pove, kako je njegova pot potekala, s katerimi ovirami se je spopadal in katere ovire nastopijo že ko prideš do svojega cilja. Ne zavedamo se, kako težka je ta izkušnja za vsakega posameznika, in da tudi ko prideš v drugo državo ni nujno, da te tam čaka sanjsko življenje. Migranti se spopadajo s številnimi predsodki, v današnji družbi so pogosto videni kot nekaj slabega, kar ni logično, saj so vsi le ljudje, ki prihajajo v druge kraje z upanjem na boljše življenje, zato ne razumem, zakaj je to državi tako težko zagotoviti. Spoznala sem, da ima Slovenija dokaj slab sistem za pridobivanje azila, na splošno slab sistem za migrante, saj jim ne omogoča normalnega življenja, ki si ga zaslužijo. Čaka jih predolgo obdobje pridobivanja azila in tudi ko ga dobijo, jim država ne omogoča, da bi dobili dobre službe in s tem zaslužili dovolj denarja, da bi normalno zaživeli.

Menim, da bi celotna družba morala več vložiti v odpravljanje predsodkov okoli migracij, morali bi bolj odprto razmišljati in iskati rešitve, ne pa se izogibati problemov, ki se le kopičijo. (Liza Grmek, 3. c)